Plesi so drugačni. V običajnem pomenu za nas je ples niz specifičnih gibanj, ki se izvajajo z glasbo, značilno za določen slog. Toda pravila za to in tam, da jih razbijejo. To je storil Steve Paxton leta 1972 in plesalec Judson Charch Theatre (New York), ki je prej delal z enim od najbolj znanih art nouveau koreografov Merce Canningham. V času Velike zveze, konferenci na Oberlin Collegeu, je pokazal delo, v katerem se je skupaj z 11 drugimi plesalci 10 minut nenehno trčil, ležal, skočil in se vrgel drug drugemu..
To delo se je imenovalo "Magnezij" (Magnesium), ki je postala referenčna točka za novo vrsto umetnostno-kontaktne improvizacije..
Kmalu zatem je Steve Paxton zbral 15 najboljših športnikov obeh spolov, ki so z njim študirali leto ali dve, da bi preučili načela in možnosti komunikacije, ki so jih odkrili v magneziju. Prvi teden je potekal na vajah. V drugih petih urah so javno prikazali potek dela v galeriji John Weber v NYC. V začetku leta 1973 so Steve Paxton, Kurt Siddal, Nancy Stark Smith, Nita Little in Karen Radler obiskali zahodno obalo, izvajali delavnice za improvizacijo in organizirali nastope. Vzdušje predstave je bilo neformalno: brez glasbe, posebne razsvetljave in kostumov, občinstva, dueta in tria, izmenično s solo plesi. Stotine drugih posameznikov in skupin se je kmalu pridružilo stalnemu dialogu o razvoju kontaktne improvizacije..
Sam Steve Paxton je v svojem delu z naslovom »O kontaktni improvizaciji« napisal: »Kontaktna improvizacija je dejavnost, podobna duetskim oblikam, ki so nam znane, kot so objemanje, rokoborba, orientalska umetnost in ples, ki pokrivajo obseg gibanja od mirnega in lahkega do Oštre potrebe po formi narekujejo, kako se sprosti sproščeno, nenehno zaznano in predvidljivo gibanje, ki temelji na tem, da plesalci ostanejo v fizičnem stiku, se vzajemno podpirajo in inovativni. meditacija o fizikalnih zakonih: gravitacija, impulz, vztrajnost in trenje, ki je povezano z njihovo maso. Nenazadnje ne dosegajo rezultatov, temveč izpolnjujejo stalno spreminjajočo se fizično realnost, ki ustreza lokaciji in energiji. Bil je prepričan, da se improvizacije stikov ne da naučiti, lahko pa se jih naučimo.
Kontaktna improvizacija je zahtevala vsaj dve osebi. To je oblika plesa, ki partnerjem omogoča, da se spontano vključijo v telesni dialog na neverbalni ravni, igrajo se s silami gravitacije, vztrajnostjo, medsebojnim izkoriščanjem podpore, iskanjem na dotik tla za improvizacijo, navdihom za ustvarjalnost. Hkrati se telesa plesalcev pripravljajo in prilagajajo tako, da ob ohranjanju potrebne varnosti dajejo možnost, da pokažejo največjo svobodo in emancipacijo, da se odprejo za čustveno nasičeno interakcijo, ki izraža naravne lepote individualnosti. To je proces raziskovanja zmožnosti zavesti, da se združi s telesom v sedanjem trenutku, sposobnost zavesti, da ostane "tu in zdaj" s stalnim spreminjanjem zunanjih pogojev, nov tehnični pristop, ki zahteva delo neposredno s fizičnim telesom, kot tudi z razmišljalnim procesom in domišljijo. Navzven je kontaktna improvizacija podobna sanjam: ljudje se premikajo kot somnambulisti, se dotikajo s konicami prstov, nato s celimi telesi, počasi padajo in se kotali po tleh. Nato nenadoma vzletijo, začenši s partnerji - ne visoko, ampak dovolj, da gledalec razume: gibanje pridobi poseben pomen le v kontaktni improvizaciji. Kot svobodno gibanje kontaktna improvizacija nima nič skupnega s plesom, obsedenim z obliko. Ampak dobro vadena kontaktna improvizacija je vidna v avantgardnih performansih modnih koreografov.
Kontaktna improvizacija je raznolik pojav, predvsem sodobna umetnost performansa (na stičišču gledališča in plesa), z nekaterimi poenostavitvami pa se lahko šteje tudi za umetniški šport. Opozoriti je treba, da ima ta praksa pozitiven vpliv na zdravje. Lahko se imenuje plesna terapija. Z enako lahkoto jo lahko identificiramo kot komunikacijsko prakso, ki to obliko umetnosti približuje psihoterapiji. Vse to nam omogoča, da ocenimo kontaktno improvizacijo kot pomemben družbeni pojav..